Solze so za luzerje

Komentar:

Pretresljiva zgodba o nasilju znotraj družine, ki jo lahko berejo bralci različnih generacij in se ob knjigi tudi srečajo s pogovorom o nasilju v družini in izven nje. Izvajalec nasilja v Ajdini družini je oče, ki je alkoholik. Odvija se za zidovi hiše na videz premožne in “urejene” družine. To traja toliko časa, dokler se Ajdina mama kot žrtev nasilja ne odloči z njim dokončno prekiniti, se zavarovati pred njim in se z otrokoma umakniti na varno, v varno hišo in začeti z novim življenjem, kar ni lahko, a je nujno. Kot da ne bi bilo nasilja že dovolj v domačem okolju, pa se Ajdi začne na novi šoli dogajati še medvrstniško nasilje, ki ga vodstvo šole noče videti in reševati, kot bi ga bilo dolžno. Roman je zlasti zgodba o tem, kako se postaviti zase, zgodba o pogumnih posameznicah, materi, hčeri, pa tudi o vseh drugih ženskah, ki se z otroki znajdejo v varni hiši. Pri tem so jima v pomoč prostovoljke v varni hiši, redki pogumni sošolci. Ajda tako v svoji prihodnosti verjetno ne bo ponavljala napačnih vzorcev, saj jih je že njena mama zmogla preseči. To je zgodba o pogumu žensk, njihovem boju za preživetje in človeka vredno življenje brez nasilja. Te nikakor niso “luzerke”, temveč so “luzerji” izvajalci nasilja. Sporočilo romana je, da je mogoče še tako nerešljive situacije rešiti s pogumom in notranjo trdnostjo, kar dokazujejo različni ženski glasovi (pripovedovalke) v varni hiši, tudi s podporo pogumnih posameznikov, ki priskočijo na pomoč Ajdi in njeni mami. K lažjemu razumevanju problematike in zgodbe, tudi k pogovoru o in ob knjigi, pripomore spremna beseda strokovnjakinje, specialistke klinične psihologije in družinske terapevtke Majde Mramor, z naslovom So solze res za luzerje? Knjiga se uvršča v višjo starostno stopnjo (14+), vendar je primerna tudi za mlajše bralce, ki so sposobni kritičnega samostojnega branja.