Na zeleno vejo
Povzetek:
Zelena veja kot ideal urejenega in materialno izpopolnjenega življenja se, usklajeno z ritmom odvijajoče se zgodbe, odmika in približuje, nikoli pa liki romana ne priplezajo do nje ali na njo. Medtem ko se odrasli ukvarjajo s pridobitniškimi posli in urejanjem socialnih razmer, imajo najstniki druge skrbi: Kam je treba iti v petek zvečer? Zakaj ni dobro nositi uhana v desnem ušesu? Kateri je drugi največji otok v Sloveniji? Zakaj se splača trenirati akrobatski rokenrol? Zakaj punce rečejo “ne” in mislijo “da”. Govorimo o času prvih let po osamosvojitvi Slovenije, o uličnih zgodbah, mukah in radostih odraščanja, prvih ljubeznih in prvih pretepih, prvih zmagah in prvih porazih. Pa tudi o Mariboru, kakršen je morebiti še danes. (založnik o knjigi)
Uredil_a: Mestna knjižnica Ljubljana
Komentar:
Avtor prvenca nas v svojem kratkem romanu popelje v čas po osamosvojitvi Slovenije v materialno obubožano industrijsko mesto Maribor. Popelje nas med male ljudi, ki si morajo ob menjavi politično-gospodarskega sistema sami pomagati na zeleno vejo. V ospredju pripovedi je osnovnošolec Luka, ki živi z bratom in materjo samohranilko. Ta se v skrbi za preživetje s svojim novim partnerjem loteva različnih dejavnosti, ki v tranzicijskih časih zagotavljajo hiter zaslužek, kot je na primer delo na črno s trženjem nove duhovnosti. Ob tem sledimo “tipično” fantovskim zgodbam skozi oči protagonista: zapravljanju časa, “žuriranju”, druženju z vrstniki, pouličnim spopadom, prvim izkušnjam s spolnostjo, preko katerih spoznavamo “klateško filozofijo” mladostnika, ki s simpatično naivnostjo odkriva svet, ki se mu kljub problemom kaže kot zabavna igra. Prizori iz njegovega življenja, ki si sledijo neurejeno, kot naključne epizode, bralca zavedejo, da gre za humorno, a lahkotno pripoved, dokler jih sklepni dogodek ne prepriča o nasprotnem, kruta smrt dekleta, do katerega Luka začuti nekaj več, pa daje slutiti hipno streznitev v svet odraslih. Roman je napisan v berljivem “zračnem slogu”, brez izdelane fabule, duhovito in udarno, prepričljivo in sveže tudi zato, ker je avtor dialoge s pravo mero “začinil” z mariborsko mestno in najstniško govorico. Knjiga se uvršča v višjo starostno stopnjo (14+), vendar je primerna tudi za mlajše bralce, ki so sposobni kritičnega samostojnega branja.