Pravili so jim Aleksandrinke
Povzetek:
“Bila sem še majhna, komaj tri leta sem imela, moj brat pa tri mesece. Imeli smo kravico, njivo zemlje in staro hišo. Saj veš, kdaj imam rojstni dan in da sem rojena leta 1932. To so bili težki časi. Ljudje niso dobili dela, zato smo težko živeli. Mama je rekla, da se bo odpravila tja dol, v Aleksandrijo. Tako kot druge. Iz skoraj vsake hiše je dekle ali žena služila tam preko morja. Oče ni bil ravno navdušen, toda druge izbire ni bilo. Oba sta jokala, jaz pa sem bila še premajhna, da bi razumela. Razumela sem šele kasneje, ko mame nenadoma ni bilo več.” (Pravili so jim Aleksandrinke, str. 10)
Uredil_a: Mestna knjižnica Ljubljana
Komentar:
Spomine na svojo primorsko nono Benedikto, katere mama je v prvi polovici 20. stoletja (tako kot mnoge takratne žene in dekleta) kot dojilja in varuška odšla v Aleksandrijo k bogati družini, pripoveduje njena vnukinja, šolarka Manca. Nona Benedikta vnukinji predaja zgodbo svojega otroštva, ki je teklo v pomanjkanju materine bližine in v neizprosnih okoliščinah gospodarske krize, zaradi katerih so številne primorske lepe Vide prevzele vlogo, ki je bila v tistih časih dodeljena moškim. S svojim delom so v tujini preživljale vso družino, služile denar in ga pošiljale domov, ob tem pa trpele domotožje in hrepenele po svojih otrocih, ki so jih nestrpno čakali. Knjiga je lepo oblikovana in dokumentirana s fotografijami Aleksandrink, njihovih družin in varovancev. Avtorica skozi ganljivo in iskreno zgodbo približa otrokom tisti del slovenske zgodovine, ki pripada močnim in odločnim ženskam, ki so za preživetje svojih družin vzele usodo v svoje roke.